Nea Murer

Galerija slik

 

Literarni večer z Nežo Maurer ob zaključku projekta Primorci beremo 2012


Mestna knjižnica Izola vabi na sklepno prireditev ob zaključku projekta Primorci beremo 2012. Literarnemu večeru z Nežo Maurer bo sledila podelitev  priznanj in knjižnih nagrad za vse, ki so s prebranimi petimi proznimi deli in eno pesniško zbirko projekt zaključili.


Vabljeni v petek, 30. novembra 2012 ob 19. uri v čitalnico Mestne knjižnice Izola.


Vstop je prost.

 

Pravljini festival

Galerija slik

 

Pogovor z Aljošo Križ, organizatorko Primorskega pravljičnega festivala v Izoli

 

V prvem tednu meseca decembra 2012 je v Izoli potekal že tretji Primorski pravljični festival. Pobudo zanj je dala domačinka Aljoša Križ, slikarka, lutkarica in pravljičarka. Pravzaprav je to mednarodni festival, saj vedno sodelujejo tudi umetniki iz zamejstva. Pripovedovanje pravljic otrokom in odraslim poteka na različnih lokacijah v Izoli: v mestni knjižnici, kulturnem domu, Sončni dvorani, galeriji Alga, v Varstveno delovnem centru, v domu upokojencev, pa tudi v osnovni šoli v vasi Korte v izolskem zaledju. Pravljicam lahko otroci in odrasli prisluhnejo v dopoldanskem, popoldanskem in večernem času. Spremljajoče prireditve festivala so likovne in lutkovne predstave ter predavanja na temo pravljic. Aljošo Križ, ki je duša in srce tega festivala, sem prosila za pogovor.

 

Špela: Aljoša, ti si pred tremi leti dala pobudo za Primorski pravljični festival in ga tudi izpeljala. Kako si prišla na idejo, da bi tudi v Izoli imeli pravljični festival?

Aljoša Križ: Vse življenje sem se navduševala nad pravljicami in zgodbami. Ko sem v Ljubljani odkrila festival Pravljice danes, se nisem več mogla odpovedati temu veselju. Po ves teden sva si s hčerko privoščili pravljice namesto dopusta. Vendar je bil to logistično kar zahteven projekt, saj je bil potreben čas in denar za pot. Želela sem si, da bi to bilo bliže in nam Primorcem lažje dosegljivo. Želja je postala resničnost, verjetno zato,  ker sem si zadosti močno želela in si za to tudi prizadevala.

  

Špela: S pravljicami se srečuješ že od otroštva dalje. Zdaj si tudi sama pravljičarka in s pravljicami razveseljuješ otroke in odrasle. Bi nam opisala svojo življenjsko pot, ki so jo od vedno spremljale in bogatile pravljice? 

Aljoša Križ: Prepričana sem, da je resnično pomembno, kaj otroku damo v njegovih zgodnjih letih otroštva. . Moji starši, predvsem mama, so bili veliki ljubitelji knjig, kulturnih prireditev in na sploh umetnosti. Odprli so mi oči in srce, saj jim ni bilo nikoli težko zame kupiti knjige in še lepše je bilo, da so me, ne glede na mojo starost, na vse kulturne prireditve peljali s seboj. To se mi je vtisnilo globoko v spomin in srce. Kot edinka sem imela le občasno družbo otrok, knjige in ustvarjanje pa je bilo vedno z menoj. In tako se je dogajalo moje otroštvo velikokrat v svetu pravljic, v katerih sem nekako živela.

 

Špela: Organizacija pravljičnega festivala je zelo zahteven projekt. Kako si se ga lotila? Kaj vse je potrebno storiti, da festival uspe? Ali ti pri tem kdo pomaga ali si za vse sama?

Aljoša Križ: Vsako dejanje v življenju je nekakšen projekt, ki teče po nekem načrtu. Že pomivanje posode je projekt: najprej moraš imeti vse potrebno, to je vodo, sredstvo za pomivanje, krpico... in ko to imaš, začneš z izvedbo: namakanje, pomivanje, spiranje in brisanje. Tako nekako poteka vse naše življenje in pri organizaciji festivala je prav tako. Vsako večje delo, tudi organizacija festivala, zajema delo in znanje veliko ljudi. To pa bi primerjala z lutko. Da lutka oživi, dela na njej pisatelj, tehnolog, glasbenik, režiser, likovnik in na koncu se pojavi animator, ki poprime za križ in vse nitke nekako popelje v oživitev lutke. Pri Primorskem pravljičnem festivalu sem nekak animator, vse ostalo je delo vseh nas, ki pri festivalu sodelujemo. Je to težko? Je veliko dela? Da, seveda! Vendar, ko neko željo spremeniš v dejanje, je občutek zelo dober, takrat se vse težko nenadoma spremeni v lepo.

 

Špela: Po kakšnem merilu  si izbirala  pravljičarke, ki so nastopile na pravljičnem festivalu v Izoli? 

Aljoša Križ: Saj nisem izbirala. Pri prvem festivalu smo se zbrale vse pripovedovalke iz našega konca, ki smo v pravljice verjele in smo se jim posvečale pri delu ali v prostem času. Le predlagala sem, da to združimo v skupni dogodek. Pa nas ni bilo prav dosti, zato so se nam pridružili še prijatelji in znanci iz preostale Slovenije, ki so se prav tako srečevali s pravljicami.

Če bi še bolj pošteno in določneje povedala, bi rekla, da si bila prav ti, Špela, tista, ki si poznala in predlagala pripovedovalce za naš prvi pravljični festival. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami v pripovedovanju, z obiski na pravljičnih delavnicah in s seminarsko nalogo iz pravljičarstva si imela največ izkušenj in poznanstev in si omogočila, da smo vse te pripovedovalce povezali v skupno prireditev.

 

Špela: Za Primorski pravljični festival je značilno tudi to, da pripovedovanje spremljajo likovne razstave. Kako si prišla na to idejo? Kdo vse  je v teh treh letih že predstavil svoja likovna dela v okviru PPF? In kje sploh najdeš vse te ljudi? 

Aljoša: Saj veš, da sem likovnica po duši in po načinu življenja. K pravljicam in lutkam spada ilustracija, pa scena in vse, kar je videno ob besedi. Pripovedništvo je v primerjavi z gledališčem „tista revna sestra, pastorka“ in v slikarstvu je ilustracija prav tako „pastorka“ in ne lastna hčerka. Ilustratorji so prav tako kot pripovedovalci nekako pomaknjeni v ozadje, ne glede na to, da je njihovo delo enako veliko in pomembno kot delo slikarjev. Želela sem, da ilustratorji stopijo na plan in da se pridružijo pripovedi, saj je tukaj njihov prostor. In tako na festivalu opremljamo prostore za pripovedovanje z deli ilustratorjev. V enem večeru imaš tako lahko več vtisov, vidnih in slušnih, in domišljija lahko potuje po dveh razsežnostih, ki sta si zelo blizu. Mislim, da je to lepo.

Srečevanje in spoznavanje ljudi je vedno vezano na dogodke, v katerih se znajdemo, in na naš način življenja. Če nekaj desetletij obiskuješ galerije in hodiš v gledališče ter še na druge kulturne prireditve, se povežeš z osebami, ki jih kultura zanima ali se z njo ukvarjajo. Umetniki vedno sodelujejo v skupnih projektih, nenačrtno, preprosto zato, ker tako umetnost živi.

 

Špela: Letos  si k sodelovanju povabila tudi uglednega zbiratelja in promotorja otroške likovne ustvarjalnosti, Mihajla Lišanina. Kako je potekalo to sodelovanje? 

Aljoša Križ: Z Mihajlom že leta sodelujeva preko Galerije Alga, v kateri sem zaposlena. Je velik in dober človek in kar se tiče otroškega slikarstva, je eden prvih na svetu, ne samo v Sloveniji, ki je uspel združiti otroke sveta v skupno likovno ustvarjalnost. Razstave takega obsega so darilo katerikoli galeriji, darilo otrokom in odraslim; le da imamo včasih tako do pravljice kot do otroškega slikarstva mačehovski odnos, imamo jih za neko otročarijo, za stvar, ki je primerna samo za otroke. Otroško sliko imamo za manjvredno in včasih

nevredno ogleda, pravljico imamo za zgodbo, namenjeno izključno otrokom. In v tem se seveda motimo. Otroštvo je odprto in srčno, za vstop v umetnost pa sta ti dve lastnosti neobhodno potrebni. In še nekaj: ničesar ne smemo podcenjevati, vsak delček našega življenja je neizogibno potreben za celoto.

 

 

Špela: Na PPF vedno povabiš tudi goste iz tujine. Tako je prvo leto izolski festival obiskal  ugleden italijanski založnik in priznan strokovnjak za mladinsko književnost, gospod Livio Sossi iz Trsta. Kateri so bili še drugi gostje PPF?

Aljoša Križ: Letos sem povabila albanskega pripovedovalca zgodb, pesnika, pravljičarja in založnika, živečega v italijanskem Livornu, Clirima Muco. Povabila sem tudi pesnika, pripovedovalca zgodb in novinarja iz Milana, Alberta Figliolia. Za oba lahko rečem, da sta bila darilo za vse nas. Omeniti bi morala še Štefana Turka iz Trsta, našega zamejskega rojaka, ki je sodeloval že pri prvem festivalu in nam pomagal pri izvedbi prve publikacije.

 

Špela: Ker  spada občina Izola na dvojezično območje, pravljice potekajo tudi v italijanskem jeziku. Komu so predvsem namenjene in kdo so pripovedovalci?

Aljoša Križ: Te pravljice niso namenjene samo italijanski manjšini. Namenjene so nam, predvsem otrokom, ki brez naših predsodkov razumejo vse jezike sveta. Dvojezičnost je samo obogatitev lastne kulture z neko drugo, kar je pa pot v širino naše notranjosti.

 

Špela: Program festivala pa ne poteka samo v mestu Izola, pač pa tudi v zaledju. Tako so bile letos pravljične urice tudi v vasi Korte nad Izolo. Kje v Kortah so potekale te pravljice? Kako so se vaški otroci odzvali na pripovedovanje?

Aljoša Križ: Zaledja so vedno najbolj hvaležna publika. V manjših skupnostih še obstajajo vrednote, ki smo jih v mestih skoraj izgubili. To so vrednote, ki človeka delajo človeka v pravem pomenu te besede: spoštovanje, hvaležnost, iskrenost in odprtost srca. Zaledje vse to še živi, lahko bi jim na nek način zavidali ali še bolje, se od njih ponovno naučili, kar smo pozabili.

 

Špela: Vključuješ morda v PPF tudi narečne pravljičarje? Kdo so to in kje živijo ter kakšne pravljice pripovedujejo?

Aljoša Križ: Do sedaj je na festivalu sodelovala samo Rožana Koštial, ki je v našem okolju in tudi širše pomembna kot raziskovalka, zbirateljica, zapisovalka in pripovedovalka folklornega gradiva. Upam da se nam bo še kdaj pridružila in seveda še kdo od narečnih pripovedovalcev. Saj je narečje del našega okolja in našega vsakodnevnega življenja.

 

Špela: K pripravi festivala spada seveda tudi reklamno gradivo. Vsako leto pripraviš plakate, zloženke in vabila za festival. Kdo so do sedaj bili ustvarjalci tega gradiva?

Aljoša Križ: To so bili Štefan Turk , Fulvija Grbac, Irena Gubanc, Martina Ljubič, Laura Ličer, Clirim Muca, pa vsi ti otroci sveta s svojimi velikimi srci, življenjem, radostjo in odprtimi očmi.

 

Špela: PPF  je tudi fotografsko in video dokumentiran. Kje se lahko vidi fotografije in video posnetke? Kdo so njihovi avtorji?

Aljoša Križ: Na začetku smo imeli srečo, saj nas je Mestna knjižnica Izola finančno podprla pri izdaji dvojnega DVD, na katerem so posnete vse pripovedovalke s prvega festivala. Avtor DVD je Sinožič Dragan, samostojni snemalec, fotograf in kulturni ustvarjalec. Naslednje leto smo dogodke beležili z lastnimi fotoaparati in to se je pokazalo kot ena večjih napak festivala, saj je dosti lepih prizorov izginilo v sam čas dogajanja. Kdor je bil zraven, je bil, za druge pa ni ostalo skoraj nič. Letos je festival spremljal Gorazd Rihtarič Gauer, slikar in kulturni ustvarjalec, ki je lepo ujel dogajanje v svoj fotografski objektiv. So pa sodelovali še drugi ljubitelji fotografije, ki so prostovoljno in s svojo opremo pripomogli, da so se spomini na dogodke ohranili, na primer Gorast Radojevič, Marina Hrs, Martina Ljubič... Moram povedati, da od občine dobimo zelo malo denarja, glede na vloženo delo. Honorarji so dostikrat le povračilo potnih stroškov in delo samo je večinoma prostovoljno. Koliko časa bomo še zmogli tako delati, ne vem. Pravljica „Mizica pogrni se“ te lahko samo duhovno nasiti, mi smo pa žal meseni…

  

Špela: V pripravo  vsakokratnega PPF si vložila veliko svoje prostega časa, ljubiteljskega in profesionalnega dela.  Kako se ti to povrne?

Aljoša Križ: To je neskončen krog vračanja dobrega. Moja nona je govorila, da se dobro vedno povrne, čeprav navadno ne tam, kjer si ga naredil. Imela je zelo prav. Ko si v krogu „dobro z dobrim“, to zelo občutiš in v življenju lahko postane „vse dobro“. Umetnost živi v tem krogu, drugje je ni.

 

Špela: Morda že razmišljaš o naslednjem PPF? Kaj načrtuješ za december 2013?

Aljoša Križ: Zrele jagode in čisto studenčnico za vse nastopajoče in za vse obiskovalce.

 

Špela: Aljoša, kaj tebi pomenijo pravljice?

Aljoša Križ: Dajo mi rdečo kapico in lahko premagam volka. V nekaj je potrebno verjeti, potem se zgodi...

 

Špela: So pravljice po tvojem mnenju   le dobrodošlo pomožno  sredstvo za vzgojo otrok ali tudi kaj drugega?

Aljoša Križ: Pravljice so dobrodošla pomoč otrokom in odraslim na poti iskanja samega sebe, na poti zorenja in nabiranja izkušenj. Življenje samo je ta pot, na koncu je pa srečen konec: najdemo resnico.

 

Špela: So pravljice primerne tudi za odrasle ali le za otroke? Kako po tvojih izkušnjah odrasli sprejemajo pravljice? 

Aljoša Križ: Vsi smo samo otroci; ko odrastemo, samo spremenimo igre in jih jemljemo bolj zares. Vse zamujene igre iz otroštva smo skozi življenje nekako primorani poiskati in jih odigrati. „Odrasli“, ki tega ne počnejo, imajo zelo težko starost. Mogoče pa potem nekje drugje odigrajo zamujeno. Kdo ve?

 

Špela: Katere oziroma kakšne  pravljice najraje pripoveduješ otrokom in katere odraslim?   Katera je bila najdaljša pravljica, ki si jo pripovedovala?

Aljoša Križ: Otrokom rada pripovedujem dolge pravljice, mogoče kakšno tako, kot je Nikoli dokončana zgodba. Prva pravljica, ki sem jo javno pripovedovala, je bila Harib Alp, in to prav pri tebi v knjižnici – ob dnevih evropske kulturne dediščine. To je pravljica, ki jo pripovedujem dve uri ali bolje, kar dva večera. To sem največkrat pripovedovala otrokom, predvsem doma moji hčerki Zali. Še danes se je ni naveličala, jaz pa tudi ne, je ena mojih ljubših pravljic. Naj dodam, da so mi blizu pravljice z osebno noto, zgodbe z zelo veliko domišljije.

Tudi odraslim zelo rada pripovedujem kratke ali pa dolge zgodbe, največkrat pa take, ki smešijo naše ponavljajoče se napake, prikazujejo in opisujejo majhne življenjske zablode, drobne laži ali pomote. Take so na primer: Kraljeva nova oblačila, Prav zares, Ivan Bisaga, ki premaga smrt......

 

PROGRAM 3. PRIMORSKEGA PRAVLJIČNEGA FESTIVALA 

AVTORJI IN DOGODKI

 


Timi Eimovi


Mestna knjižnica Izola in Društvo za dobrobit občanov Izolani vabita na prenos svečane podelitve Gusi Peace Prize, iz Manile, Filipini.

 

Med dobitniki tega pomembnega mednarodnega priznanja (»azijske Nobelove nagrade«) bo tudi prof. dr. Timi Ećimović, raziskovalec, okoljevarstvenik, predavatelj in mislec iz Medošev.

 

Priznanje bo dobil kot avtor in ustanovitelj »Platforme svetovnih mislecev o trajnostni sonaravni prihodnosti človeštva« ter za predsedovanje Svetovnemu forumu mislecev. Ob tej priložnosti bomo predstavili tudi njegovo življenjsko pot in njegova znanstvena dela s področja podnebnih sprememb in sonaravne prihodnosti človeštva.

 

Vabljeni v sredo, 28. novembra 2012 ob 11. uri v čitalnico Mestne knjižnice Izola. Prenos bo trajal 3 ure, do 14ʰ.

 
Vstopnine ni.

 

Gusi Peace Prize

 

Svinjske nogice

Galerija slik

 

Mestna knjižnica Izola v sodelovanju z Založbo GOGA vabi na literarni večer s Tadejem Golobom. Pisatelj, novinar in publicist, pa tudi alpinist Tadej Golob bo predstavil s kresnikom nagrajeni prvenec Svinjske nogice.


Svinjske nogice so zgodba o kvaziumetniku z dna družbene lestvice, ki si ustvari družino in se preseli v polkletno kotlovnico, prodano kot trisobno stanovanje. Tam si med triletnim sinom in mlado ženo izbori prostor, kamor bo postavil mizo ter izrisal po dolgih letih prvo naročilo…


Vabljeni v ponedeljek, 26. november 2012 ob 18. uri v čitalnico Mestne knjižnice Izola.


Vstop je prost.

 

 

 

Literatura  postprodukcija

 

Galerija slik


V Mestni knjižnici Izola bo v novembru potekal cikel 5-ih praktično in teoretično usmerjenih seminarjev s področja predstavljanja in promocije literature. Izobraževanje bo potekalo kot poklicno usposabljanje na področju literature in je izrazito profesionalno usmerjeno. Izobraževalni seminar pod vodstvom dramskega igralca Branka Jordana in pesnice ter moderatorke Stanke Hrastelj bo usmerjen v učenje tehničnih veščin povezanih z moderiranjem, iskanjem novih kreativnih pristopov pri predstavljanju literature in celostni izvedbi »literarnih dogodkov«.
Usposabljanje je namenjeno posameznikom, ki jih zanima profesionalno in dolgoročno udejstvovanje na področju predstavljanja literature, promocije bralne kulture ali kulturne produkcije v povezavi s knjigo, kot tudi moderatorjem, ki jih zanima področje literature.
Seminar bo potekal 5., 9., 19. 23. in 26. novembra od 11. do 15. ure v čitalnici Mestne knjižnice Izola.
Kotizacije ni. Izobraževanje je zaprtega tipa.

 

orgonski top

 

Galerija slik

 

 

Generatorji življenjske energije

Na prvem oktobrskem srečanju borznikov znanja v izolski mestni knjižnici je novogoričan Simon Plesničar predstavil uporabno zmožnosti in lastnosti kristalov in orgonitov. 

Kristali so potomci poroke med nebesi in zemljo. So dar Gaje, duha našega planeta, namenjeni krepitvi moči svetlobe in ljubezni. Nastali so globoko v zemlji, stari so na stotine milijonov let in od nekdaj so igrali pomembno vlogo v življenju človeštva. Že starodavna ljudstva so jih uporabljala v svojih obredih, vladarji so z njimi krasili svoje krone, umetniki so jih vključevali v svoje mojstrovine. Bili so odraz duhovnih, kulturnih in materialnih presežkov vsakega obdobja zgodovine. Na srečo so kristali našli svoj prostor tudi v življenju sodobnega človeka. Ker so polni energije, so sočasno tudi njen prevodnik, zato kristale uporabljajo pri izdelavi ur, radijskih sprejemnikov ter sodobnih medicinskih naprav, na duhovni ravni pa osmišljajo naše življenje in nas spodbujajo v duhovno rast ter nas nevidno usmerjajo skozi življenje.

Četudi dajejo vtis neživih predmetov, so kristali še kako živi – prav tako kot mi, ljudje, vsebujejo v sebi življenje in energijo. Znano in dokazano je, da nekateri minerali nihajo z isto frekvenco -  se pravi z identično vibracijo, s katero nihajo določeni organi v našem telesu. Njihovo delovanje ni omejeno zgolj na naše fizično telo, saj vplivajo tudi na naš čustveni, mentalni in duhovni nivo zavedanja. Ker kristali vibrirajo s frekvencami, lahko ob pravilni kombinaciji dodajajo energijo na ravni, kjer je neravnovesje, hkrati pa seveda tudi odstranjujejo stare in zastale energetske vzorce. 

Kristali so (lahko) tudi sestavni del orgonitov.

In kaj so orgoniti?

Ideja o energiji, ki podpira življenje, je vseprisotna in se giblje skozi vso živo in neživo naravo, je poznana praktično v vseh kulturah. Chi, ki, prana, ha, bioenergija, vitalna energija, torzijsko polje, kvantna pena, temna materija, polje nične energije, virtualni fluks delcev so le nekatere izmed poimenovanj za življenjsko (orgonsko) energijo. Orgon ali življenjska energija je torej kreativna sila narave, ki prežema vse vesolje. Pravilen pretok te energije omogoča harmonijo in dobro zdravje vseh živih bitij. V 40-tih letih prejšnjega stoletja je avstrijskemu znanstveniku dr. Reichu s svojimi eksperimenti uspelo znanstveno dokazati obstoj te univerzalne –orgonske- energije. Od takrat ljudje, ki s(m)o občutljivi na elektromagnetni stres ali elektronski smog, ki ga proizvajajo repetitorji za mobilne telefone in mobilne naprave, računalniki, mikrovalovne pečice, televizijski sprejemniki, monitorji, daljnovodi, električne postaje, jedrske elektrarne ipd, v svoje življenjski prostor postavljajo orgonite – nekakšne akumulatorje, ki vase srkajo vso energijo in jo skozi kaos v orgonitni osnovi transformirajo v čisto orgonsko, življenjsko energijo. Na ta način prečistijo, zaščitijo in harmonizirajo prostor in v okolje, v katerem bivamo in tudi naša telesa. Z uporabo orgonitov se tako rekoč proizvaja stalno energijsko polje, ki izolira oz. reducira negativna polja, npr. sevanja oddajnikov, okolja ipd. 

Predavanje se je zaključilo z omembo orgonskih topov. A ker je to že nova tema, smo se odločili, da bo na borzi znanja kotirala novembra. 

Ksenija Orel

 

 

 

Copyright© 2007-2020 MKI Gostovanje Dolher