Kirgizija nomadi

Galerija slik


Ob Dnevu slovenskih splošnih knjižnic (20. november) Mestna knjižnica Izola in Študijski krožek Svet v dlaneh – Skozi druge kulture spoznavamo sebe vabita na potopisno predavanje z naslovom Kirgizija in Tadžikistan – v cesarstvu neokrnjene narave in nomadov s Ksenijo Čermelj.


Kirgizija in Tadžikistan sta deželi s številnimi v nebo segajočimi vrhovi pogorij Tjanšana in Pamirja, z ozkimi dolinami, ki jih krasijo kristalno čiste reke, s turkiznimi jezeri, zelenimi gozdovi in neskončno stepo, kjer se pasejo črede konj, ovac in jakov. Preko tega goratega in težko prehodnega dela Srednje Azije je nekoč potekal eden od krakov znamenite svilne ceste. Tod se je mudil mongolski Džingiskan in se je za nekaj časa ustavil Marko Polo na svoji poti na Kitajsko ter srečal kirgiške nomade, ki se vse do danes niso odpovedali svojemu prvinskemu načinu življenja.
Predavateljica bo s seboj prinesla lokalne izdelke. Predavanje bo ob spremljavi glasbe svilne ceste.

 

AKCIJA JE V KNJIŽNICI

20. november, Dan splošnih knjižnic 

 

Splošne knjižnice, najbolj obiskane kulturne institucije v naši državi, smo skozi vse leto, skoraj vsak dan v letu, močno prisotne v življenju vsaj polovice slovenskih državljanov, ki po podatkih, s katerimi razpolagamo, uporabljajo naše storitve. Med našimi uporabniki so zastopane vse skupine prebivalcev, od dojenčkov do najstarejših članov naše družbe, od skupin s posebnimi potrebami do vseh starostnih stopenj šolajoče se mladine. 20. november, dan splošnih knjižnic, je priložnost, ko naše poslanstvo lahko še posebej izpostavimo.

Letošnji dan splošnih knjižnic, katerega temeljna zamisel je bila promocija knjižnic in rabe njenih storitev, je bil usmerjen v poklic in ljudi, ki ga opravljajo, zato ni naključje, da smo ga knjižničarji poimenovali »Knjižničar v akciji«. Namreč ko ljudje prestopijo prag knjižnice, stopimo v akcijo knjižničarji. Za »akcijsko ceno« poiščemo gradivo na policah, svetujemo dobro knjigo, otrokom preberemo pravljico, starejše računalniško opismenjujemo, brezposelnim pomagamo pri pisanju vlog za delo in jih usmerjamo, šolajočim iščemo vire in podatke za njihova izobraževanja, smo psihologi, vzgojitelji, učitelji, računalnikarji in ne nazadnje osebe, ki so včasih enostavno samo tam za ljudi.  Knjižničarji se enostavno zavedamo, da lahko le s kakovostnim in zavzetim strokovnim delom nudimo take storitve za uporabnike, ki zagotavljajo dodano vrednost svojemu okolju.

Z akcijo »Iščem sam, ker znam«, ki smo jo v izolski mestni knjižnici pripravili ob praznovanju dneva splošnih knjižnic, smo želeli spodbuditi uporabnike k samostojnejši uporabi knjižnice. V zadnjem času smo zaposleni opažali precejšnjo nesamostojnost uporabnikov pri iskanju gradiva tako v vzajemnem katalogu, kot tudi na policah. Akcija »Iščem sam, ker znam« je torej nastala iz potrebe, da spodbudimo uporabnike knjižnice k samostojnejšemu iskanju gradiva v katalogu Cobiss-Opac ter po postavitvenem UDK. Izobraževanje je potekalo v tednu od 19. do 24. novembra v Središču za samostojno učenje in je pritegnilo približno 40. obiskovalcev. Ob tej priložnosti je nastala tudi zloženka z napotki za iskanje gradiva v katalogu Cobiss-Opac, ki jo lahko obiskovalci knjižnice tudi po zaključeni akciji dobite pri izposojevalnem pultu v knjižnici. Ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic so na svoj račun prišli tudi ljubitelji ročnih spretnosti. Knjižničarka Nives Kaligarič je namreč prikazala izdelavo najrazličnejših knjižnih kazalk, tisti, ki pa radi potujejo, so tistega večera s  Ksenijo Čermelj obiskali Kirgizijo in Tadžikistan. 

Ksenija Orel

 

 

Knjia kazalka 

Galerija slik

 

AKCIJA JE V KNJIŽNICI

20. november, Dan splošnih knjižnic 

 

Splošne knjižnice, najbolj obiskane kulturne institucije v naši državi, smo skozi vse leto, skoraj vsak dan v letu, močno prisotne v življenju vsaj polovice slovenskih državljanov, ki po podatkih, s katerimi razpolagamo, uporabljajo naše storitve. Med našimi uporabniki so zastopane vse skupine prebivalcev, od dojenčkov do najstarejših članov naše družbe, od skupin s posebnimi potrebami do vseh starostnih stopenj šolajoče se mladine. 20. november, dan splošnih knjižnic, je priložnost, ko naše poslanstvo lahko še posebej izpostavimo.

Letošnji dan splošnih knjižnic, katerega temeljna zamisel je bila promocija knjižnic in rabe njenih storitev, je bil usmerjen v poklic in ljudi, ki ga opravljajo, zato ni naključje, da smo ga knjižničarji poimenovali »Knjižničar v akciji«. Namreč ko ljudje prestopijo prag knjižnice, stopimo v akcijo knjižničarji. Za »akcijsko ceno« poiščemo gradivo na policah, svetujemo dobro knjigo, otrokom preberemo pravljico, starejše računalniško opismenjujemo, brezposelnim pomagamo pri pisanju vlog za delo in jih usmerjamo, šolajočim iščemo vire in podatke za njihova izobraževanja, smo psihologi, vzgojitelji, učitelji, računalnikarji in ne nazadnje osebe, ki so včasih enostavno samo tam za ljudi.  Knjižničarji se enostavno zavedamo, da lahko le s kakovostnim in zavzetim strokovnim delom nudimo take storitve za uporabnike, ki zagotavljajo dodano vrednost svojemu okolju.

Z akcijo »Iščem sam, ker znam«, ki smo jo v izolski mestni knjižnici pripravili ob praznovanju dneva splošnih knjižnic, smo želeli spodbuditi uporabnike k samostojnejši uporabi knjižnice. V zadnjem času smo zaposleni opažali precejšnjo nesamostojnost uporabnikov pri iskanju gradiva tako v vzajemnem katalogu, kot tudi na policah. Akcija »Iščem sam, ker znam« je torej nastala iz potrebe, da spodbudimo uporabnike knjižnice k samostojnejšemu iskanju gradiva v katalogu Cobiss-Opac ter po postavitvenem UDK. Izobraževanje je potekalo v tednu od 19. do 24. novembra v Središču za samostojno učenje in je pritegnilo približno 40. obiskovalcev. Ob tej priložnosti je nastala tudi zloženka z napotki za iskanje gradiva v katalogu Cobiss-Opac, ki jo lahko obiskovalci knjižnice tudi po zaključeni akciji dobite pri izposojevalnem pultu v knjižnici. Ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic so na svoj račun prišli tudi ljubitelji ročnih spretnosti. Knjižničarka Nives Kaligarič je namreč prikazala izdelavo najrazličnejših knjižnih kazalk, tisti, ki pa radi potujejo, so tistega večera s  Ksenijo Čermelj obiskali Kirgizijo in Tadžikistan. 

Ksenija Orel

 

 

Iem sam ker znam

 

AKCIJA JE V KNJIŽNICI

20. november, Dan splošnih knjižnic 

 

Splošne knjižnice, najbolj obiskane kulturne institucije v naši državi, smo skozi vse leto, skoraj vsak dan v letu, močno prisotne v življenju vsaj polovice slovenskih državljanov, ki po podatkih, s katerimi razpolagamo, uporabljajo naše storitve. Med našimi uporabniki so zastopane vse skupine prebivalcev, od dojenčkov do najstarejših članov naše družbe, od skupin s posebnimi potrebami do vseh starostnih stopenj šolajoče se mladine. 20. november, dan splošnih knjižnic, je priložnost, ko naše poslanstvo lahko še posebej izpostavimo.

Letošnji dan splošnih knjižnic, katerega temeljna zamisel je bila promocija knjižnic in rabe njenih storitev, je bil usmerjen v poklic in ljudi, ki ga opravljajo, zato ni naključje, da smo ga knjižničarji poimenovali »Knjižničar v akciji«. Namreč ko ljudje prestopijo prag knjižnice, stopimo v akcijo knjižničarji. Za »akcijsko ceno« poiščemo gradivo na policah, svetujemo dobro knjigo, otrokom preberemo pravljico, starejše računalniško opismenjujemo, brezposelnim pomagamo pri pisanju vlog za delo in jih usmerjamo, šolajočim iščemo vire in podatke za njihova izobraževanja, smo psihologi, vzgojitelji, učitelji, računalnikarji in ne nazadnje osebe, ki so včasih enostavno samo tam za ljudi.  Knjižničarji se enostavno zavedamo, da lahko le s kakovostnim in zavzetim strokovnim delom nudimo take storitve za uporabnike, ki zagotavljajo dodano vrednost svojemu okolju.

Z akcijo »Iščem sam, ker znam«, ki smo jo v izolski mestni knjižnici pripravili ob praznovanju dneva splošnih knjižnic, smo želeli spodbuditi uporabnike k samostojnejši uporabi knjižnice. V zadnjem času smo zaposleni opažali precejšnjo nesamostojnost uporabnikov pri iskanju gradiva tako v vzajemnem katalogu, kot tudi na policah. Akcija »Iščem sam, ker znam« je torej nastala iz potrebe, da spodbudimo uporabnike knjižnice k samostojnejšemu iskanju gradiva v katalogu Cobiss-Opac ter po postavitvenem UDK. Izobraževanje je potekalo v tednu od 19. do 24. novembra v Središču za samostojno učenje in je pritegnilo približno 40. obiskovalcev. Ob tej priložnosti je nastala tudi zloženka z napotki za iskanje gradiva v katalogu Cobiss-Opac, ki jo lahko obiskovalci knjižnice tudi po zaključeni akciji dobite pri izposojevalnem pultu v knjižnici. Ob dnevu slovenskih splošnih knjižnic so na svoj račun prišli tudi ljubitelji ročnih spretnosti. Knjižničarka Nives Kaligarič je namreč prikazala izdelavo najrazličnejših knjižnih kazalk, tisti, ki pa radi potujejo, so tistega večera s  Ksenijo Čermelj obiskali Kirgizijo in Tadžikistan.

Ksenija Orel 

 

 

Lorella Flego splet

Galerija slik 

 

Moda je sanjarjenje z odprtimi očmi in je umetnost

 

Mestna knjižnica Izola je v četrtek, 15. novembra v sodelovanju z  Italijansko samoupravno narodno skupnostjo iz Izole na »Večerni klepet z Zanimivimi Izolani« v Manziolijevo plačo povabila Lorello Flego. V pogovoru z radijsko kolegico Natašo Benčič je urednica televizijske oddaje o modi ter ljubiteljica vsega lepega nasploh, povezovalka številnih pri¬reditev, otroška psihologinja, mamica, goreča odbojkarica, strastna bralka, …  – v slovenskem in v italijanskem jeziku – spregovorila o zakulisju televizijskega sveta, o modi, o svojem (družinskem) življenju v Izoli, …

 Kriva je »Moda«, revija, ki jo je najstnici Lorelli iz Italije prinesel oče. In če je takrat o modi zgolj le sanjala, danes o njej piše, o njej razmišlja in govori, nas z njo seznanja - v svojih oddajah ali v prispevkih, ki jih objavlja na spletni strani, kjer predstavlja svetovne in domače modne ustvarjalce, najnovejše modne smernice ter  ponuja namige za kakovostno bivanje. »Svet mode je industrija, ki je pred »našim časom«. Za ponazoritev, v svetovnih modnih prestolnicah so se že zvrstile kolekcije za zimo 2013/14,« komentira hitrost modnega kolesja izkušena poznavalka mednarodnega modnega prizorišča, ki obožuje New York, za katerega pravi, da je njeno sanjsko modno mesto, in nikoli nikdar ne izpusti milanskega tedna mode, in če le lahko, skoči še na Pret-a-Porter v Pariz ali pokuka na londonsko modno brv »pouličnih kreacij«. In medtem, ko se svet mode vrti z vrtoglavo hitrostjo, moda k nam prihaja počasi, zelo počasi … S tednom mode, ki se uveljavlja tudi v Sloveniji, se je pričel ustvarjati osnutek modne zgodbe, ki se mora že izpiliti, pravi modna novinarka, katere materni jezik je italijanščina. S slovenščino pa se prav tako odlično znajde, kajti perfekcionistka kot je, je slovenščino izpilila »v nulo«: pet let in več je dvakrat tedensko obiskovala individualni tečaj slovenščine, si čimer je postala še bolj zaželena povezovalka kulturnih in drugih prireditev.  

 Lorella Flego je najnežnejša leta svojega otroštva preživela v Afriki. Spomini na Afriko so precej bežni, vendar so ravno vonjave tiste, ki se jih najbolj spominja. In sadje. V Afriki ima sadje drugačen okus, pravi. Odraščala je v Kopru v zelo povezani družini. Oče je bil vrsto let zaposlen v Italiji, doma je bil le ob vikendih; mama, nekdanja učiteljica in ravnateljica, danes uveljavljena koprska pesnica, pa je držala skupaj družinske vajeti in je njo in brata, prav tako znan TV obraz in glasbenik - Andrea F, naučila, da je edino pravo zatočišče družina. Vrednote, ki jih je bila deležna sama, sedaj posreduje tudi svoji hčerkici Sofiji. Pri tem ji gotovo pomaga diploma iz otroške psihologije, ter lastno spoznanje, da se ji je življenje ob prihodu otroka nedvomno spremenilo na bolje, da je dobilo nov smisel in nov zagon. Tudi Izolo, kamor se je preselila po ločitvi, spoznava skozi oči svoje hčerke. »Obožujem tako kratke sprehode in kofetkanje v mestu, kot daljše potepe po Porečanki,« pravi zaposlena mati in partnerka, ki ima poleg svoje  družine ima še eno drugo družino, to je ekipa, s katero ustvarja svojo teve oddajo o vsem lepem. Kot pravi, so to profesionalci, na katere se lahko popolnima zanese in s katerimi se z veseljem druži tudi v prostem času – se pravi ob sredah zvečer, ko odhaja na trening odbojke in to v telovadnico tiste gimnazije, ki jo je sama nekoč obiskovala. Rada ujčka lepe spomine in ne mara sprememb; Lorella Flego ni na Facebooku in z največjim užitkom še vedno pošilja klasične božične voščilnice, ki jih sama ustvarja. 

Ksenija Orel

 

 

Vanja Pegan

Galerija slik

 

 

Vanja Pegan V Mestni knjižnici Izola

V Mestni knjižnici Izola smo na zadnjem  literarnem večeru številnim ljubiteljem lepe besede predstavili novo knjigo piransko izolskega pisatelja Vanje Pegana, z naslovom Štiri morske milje. Knjigo je izdala založba Mladinska knjiga in obsega 15 krajših zgodb, posvečenih v glavnem morju. V pogovoru s pisateljem  so obiskovalci lahko spoznali življenje in delo našega gosta, pa tudi njegova zanimiva razmišljanja o literaturi in ljudeh. 

Vanja Pegan se je rodil v Kopru. Osnovno šolo je obiskoval v Piranu, družboslovno gimnazijo pa v Kopru. V gimnazijskih letih je bil urednik šolskega literarnega glasila Ogledalo. V Ljubljani je tri leta študiral primerjalno književnost. Obiskoval je tudi glasbeno šolo. Več let je komponiral scensko glasbo za gledališke igre. Nekaj časa je poučeval klasično kitaro in nauk o glasbi na Glasbeni šoli v Sežani.

Od leta 1996 se posveča predvsem pisanju, že osemnajst let pa tudi honorarno poučuje klasično kitaro in nauk o glasbi pri Skupnosti Italijanov v Piranu. Leta 2002 je postal član Združenja književnikov Primorske. Leta 2003 je pridobil status pisatelja, samozaposlenega v kulturi. Živi v Izoli, kjer si je ustvaril družino.

Napisal je tri knjige za otroke: Citronček in Giovanin, Mesto 2000 in Tonin. Vse tri so večjezične. Ilustrirala jih je piranska akademska slikarka Fulvia Zudič. Za slikanice je prejel tudi nekaj mednarodnih literarnih nagrad.

Pegan je napisal tudi besedilo za dve gledališki igri:  Trije oslički in kozica Rozica in  Lučka in najlepše darilo. Obe sta doživeli več odrskih uprizoritev. 

Napisal je tri romane: Čoln, Pisatelj, Adam in pilot ter Potovanje na začetek poti. Njegove so še tri zbirke kratkih zgodb: Kopanje mornarjev v topli vodi, nebo davnega poletja in Štiri morske milje.

Poleg knjižnih izdaj objavlja tudi v različnih revijah, na primer v Primorskih srečanjih, Reviji 2000, otroški reviji Arcobaleno in drugih.

Tako posebnega in samosvojega avtorja, kot je Vanja Pegan, je težko predstaviti. Dokler nisem na literarnem večeru s tem pisateljem v piranski knjižnici slišala, da je treba njegove knjige brati počasi, mi ni bil preveč blizu. Več njegovih knjig sem skušala prebrati, pa sem se že nekje na sredini ustavila, ker ni šlo naprej. Kasneje mi je Vanja povedal, da se je večkrat vprašal, kako da mu nikoli ne omenim, kakšne se mi zdijo njegove knjige. Mislil je, da sem samo zelo prijazna in da mu nočem povedati, da mi njegova dela niso všeč. Ko sem se slednjič res lotila zelo  počasnega branja njegovih del, pa sem odkrila pisatelja, ki je mojster svojega poklica. Nad njegovimi knjigami se sicer res   ne moreš v hipu navdušiti, ko pa jih počasi prebiraš,  te pustijo tihega in vase zazrtega, deliš jih lahko le z izbranimi bralci, takimi, ki imajo občutljivo pesniško dušo in ki jim lahko zaupaš. Med branjem obstaneš, kot bi bil prevzet od tihega padanja snežink  izpod nočnega neba na tla piranskih ulic in premce čolnov, zasidranih v mandraču: njegove zgodbe v dušo legajo počasi, dotikajo se nežno in šele čez čas se zaveš njihove lepote in učinka. Knjižničarka Ksenija Petaros Kmetec iz piranske knjižnice je rekla, da se ji zdi, kot bi jo Vanjeve besede božale. Čeprav Vanja Pegan piše večinoma v tretji osebi, pa delujejo njegove zgodbe zaradi natančnega opazovanja  in zavzetega  upodabljanja vsemogočih drobnih trenutkov zelo  realistično in bralec skorajda verjame, da pisatelj pripoveduje zgodbo o dogodkih iz  svojega življenja, otroštva in  mladosti, o  bežnih in trajnih ljubeznih, o ljudeh, ki jih je zares srečal in spoznal. V  zgodbe  sicer res vpleta vse svoje izkušnje in srečanja z ljudmi, naravo in umetnostjo, vendar jih umetniško preoblikuje.  Njihovo  bogastvo je pravzaprav  v podrobnostih, v ujetih trenutkih, v podobah, zvokih, pogledih, občutkih, v vsem, kar dela  tega pisatelja  bolj pesniškega od marsikaterega pesnika. V   njegovem pripovedovanju sem  občutila tudi  odmik samotnega popotnika: je  posebnež z občutljivo dušo,  ki še verjame v dobroto, ki raje raziskuje notranje prostore in hodi po svoji poti, kot da bi se prepustil toku sodobnega potrošniškega sveta. In taki so vsaj večinoma tudi njegovi  literarni junaki. Poleg umetnikov (pisateljev, pesnikov, glasbenikov, skladateljev, slikarjev) so to navadni, preprosti ljudje, ribiči, čuvaj na parkirišču, skladiščnik, mestni posebneži. O vseh piše z velikim spoštovanjem, ljubeznijo, naklonjenostjo, dobrohotnostjo  in razumevanjem. Globoko doživlja vzgibe za njihovo včasih neobičajno delovanje. 

Vanja Pegan tudi piše zelo počasi, saj za razmeroma tanke  knjige porabi tudi eno do dve leti, čeprav piše vsak dan od devetih zjutraj do enih popoldne. Zanj je pisanje predvsem užitek in storilnost se mu ne zdi pomembna. Piše s srcem.  Ne mara pisati uspešnic in se podrejati množičnemu bralskemu okusu. 

Za  njegovo zadnjo knjigo  ni značilno samo, da piše predvsem o morju in ljudeh ob morju, tudi zgodbe, ki sicer niso povezane z morjem, obogati z metaforami in primerjavami, ki jih jemlje iz morskega sveta. Najdemo pa tudi veliko primerjav, povezanih s svetom glasbe, ko na primer naraščajoči vihar primerja z uglaševanjem orkestra.  Glasbena umetnost Vanjo Pegana spremlja že od otroštva, ko sta ga dedek in  tata kapelnik učila igranja na blokflavtico.  Otroštvo je doživljal skozi zvoke.  V njegovih  zgodbah mrgoli glasov, zvokov, bučanja morja, vihranja tramontane, ščebetanja ptičev, kričanja galebov. Tudi tišina je prisotna. Piše na primer o skladatelju, ki komponira glasbo, navaja tudi klasične skladatelje, katerih glasbo poslušajo njegovi  junaki.  Opisuje tudi slike znanih klasičnih slikarjev. Pravzaprav je vsak trenutek, ki ga opiše, slika zase, slika, ki tudi zazveni. Njegova priljubljena tehnika pripovedovanja pa  je  prepletanje spominov, razmišljanj  in zgodb iz različnih časovnih obdobij. 

V zbirki zgodb Štiri morske milje pa najde svoj prostor tudi njegova ljubezen do jadranja.  Vanja Pegan je ljubiteljski   jadralec, ki z  manjšo jadrnico skoraj vsak dan odpluje na morje, kjer uživa v samoti, pljuskanju valov, opazovanju galebov in sončnih zahodov ter napenjanju jader in obračanju krme, ko postane eno z jadrnico in morjem. Jadranje je zanj ne le hobi, temveč tudi  dobrodošel odmik od sveta, od vsakdanjega življenja, prostor za srečanje s samim seboj, čas za meditacijo. Z jadranja se domov vrne z napolnjenimi baterijami in dobre volje. 

Kot smo že rekli, Vanja Pegan v svojih delih želi ne želi biti avtobiografski ali faktografsko  opisovati resničnega življenja resničnih ljudi, temveč želi predvsem opevati lepoto  narave, umetnosti, ljubezni. V eni od zgodb v svoji zadnji knjigi svojemu junaku položi v usta tele besede: » Že se je namenil, da ji bo odpredaval že stokrat ponovljene besede o tem, da so vse zgodbe na tem svetu resnične, pa vendar ne resnične na tak način, kot bi si nekateri izmed bralcev želeli. Da on ravno v tem vidi smisel leposlovja. Da je pomembna zgodba, ne njen izvor, da gre pri vsem tem vendar za nekakšno osmišljanje, za lepoto in ne za banalne detektivske zanke, uganke in igrice, kdo je kdo.«

Lepota,  ki jo lahko vsak občuduje zastonj, in ji je Vanja Pegan  v svojih delih postavil spomenik, je zanj edina prava vrednota, ki jo lahko zoperstavi kupljivim vrednotam potrošniške družbe. Pri tem pa imajo po njegovem mnenju pomembno vlogo tudi knjižnice kot  hrami kulture ter posredniki med pisatelji in bralci. 

Špela Pahor

 

 

 

Knjiga-Denar-naslovnica

Galerija slik 


Mestna knjižnica Izola in Borza znanja Izola vabita na brezplačno predstavitev knjige
Denar – Nedolžna prevara? Knjiga odgovarja na vprašanja kot so, kdo v resnici ustvarja denar, kako deluje monetarni sistem in kakšni so predlogi za temeljito reformo?

 

Finančni krizi smo priča že peto leto in še kar ji ni videti konca. Nekateri celo napovedujejo razpad evra in poglobitev finančne krize. Mnogi od vas se verjetno sprašujete, zakaj morajo davkoplačevalci reševati banke, katerih vodstva si obenem izplačujejo milijonske bonuse? Mnogi pravilno čutite, da je nekaj globoko narobe s samim monetarnim sistemom, z njegovim delovanjem in strukturo. Ob prebiranju knjige boste veliko lažje razumeli, zakaj se nahajamo v krizi kot tudi to, zakaj je velika večina ekonomistov ni predvidela. Čeprav knjiga ne opisuje teorij zarot, vas bo delovanje sistema osupnilo.
Knjiga ponuja tudi odgovore na vprašanja kot so:  
- kako denar v resnici nastaja in kdo ga ima moč ustvarjati?
- kaj so glavni razlogi za sedanjo finančno krizo in kako se je razvijala?
- zakaj predlagani ukrepi centralnih bank dolgoročno ne bodo delovali?
- katere so glavne pomanjkljivosti in napake sedanjega sistema?
- kakšne so alternative za bolj pravični, stabilni in trajnostni monetarni sistem?
- kje je znotraj vsega tega Slovenija?

Knjigo bo predstavil njen avtor - Aleš Praprotnik.


Vljudno vabljeni v petek, 26. oktobra 2012 ob 19.00 v čitalnico Mestne knjižnice Izola.


Vstop je prost.

Copyright© 2007-2020 MKI Gostovanje Dolher