otrosko_srce_je_zaklad

Fotogalerija

 

 

 

Zinka Ručigaj ima več kot trideset let izkušenj na področju vzgoje otrok in je avtorica knjige Otroško srce je zaklad, ki jo je v petek, 13. maja predstavila v izolski mestni knjižnici v okviru Študijskega krožka Beremo s starši.  
    Smernic in knjig, kako danes vzgajati svoje otroke je skoraj več kot otrok. Zinka Ručigaj kot primerno vzgojo vidi vzpodbudno vzgojo, se pravi vzgojo z ljubeznijo, vzpodbudo, pohvalo, usmerjanjem, z iskanjem dobrega v otroku in možnostjo, da se otrok uči na lastnih izkušnjah. Ta način vzgoje pripomore, je prepričana strokovnjakinja, da človek odraste v osebnost z dobro samopodobo, saj so vzpodbuda, ljubezen in pohvala pri otrocih tisto, kar otroku pokaže, da ga imajo starši radi in mu s tem pokažejo njegovo vrednost, ki se je zaveda kot otrok in kasneje kot odrasel človek. Na ta način se zaveda svojih sposobnosti, vidi dobre strani drugih ljudi, zato so tudi njegovi odnosi dobri.
    Kako otroku postaviti meje?
Pogosto se nam zdi, da se danes vse več govori o tem, da je treba otroku postaviti meje, vse premalo pa o tem, kako jih postaviti in kako pri njih vztrajati. Povsem brezpredmetno, če otroku govorimo Ne dovolim. Ne smeš. To moraš pospraviti. Ne smeš tja. Sedi pri miru. Najprej pojej, potem se boš igral, če pri tem ne vztrajamo. In to brez pardona. Jasno je, da imamo svojega otroka najrajši na svetu, a ne smemo nikoli nikdar pozabiti, da smo mi tisti, ki vzgajamo otroka in ne obratno! S tem, ko otroku popuščamo, pustimo, da počne, kar hoče in dobi, kar želi, da razgraja, kolikor želi, da ima vedno prav, da se mu po možnosti v vsem neprestano prilagajamo, naredimo sebi in otroku medvedjo uslugo. In kar je še huje, vsa naša popustljivost bi mu znala tudi škodovati, saj v odraslem svetu ne bo moglo biti vse po njegovem.
    Otrok se vzgaja in odrašča v sodelovanju s starši. Najmočnejše varovalo, ki ga lahko otroku ponudimo, so meje, saj se znotraj mej otrok počuti varnega, ljubljenega in sprejetega. Otroci te meje neprestano preizkušajo, a ne zato, da bi meje premaknili, ampak da bi preverili, ali smo jih nemara vmes kaj spremenili. Pospravljanje igrač, kričanje, izsiljevanje v trgovini, neprimerno vedenje za mizo ipd. veljajo za neprimerne. »Vsakič, ko smo na tem, da pri svojih mejah popustite, si recite, da ravno z mejami kažete svojo veliko ljubezen do otroka, in ne boste več imeli težav, vaši otroci pa bodo zrasli v samozavestne in srečne posameznike« je poudarila strokovnjakinja iz vzgoje otrok. Seveda morata biti pri mejah neizprosna oba starša. Tako oče kot mama. Pri pomembnih stvareh morata zagovarjati enotno stališče, pri katerih ne sme nikoli nobeden popustiti. Kadar je eden od staršev popustljiv, drugi pa strog, otrok to izkorišča, istočasno pa ima občutek negotovosti.
Za otroke se je vredno potruditi, ker so oni naša bodočnost.     

 

Ksenija Orel


  

 

Mestna knjižnica Izola vabi osnovnošolske otroke na tečaj francoskega jezika. Kako se kaj napiše in kako se kaj v francoščini pove, vas bo naučila knjižničarka Špela Pahor. Vabljeni ob sredah od 15.30 do 16.30 na nadaljevalni tečaj francoščine za otroke in ob četrtkih od 15.30 do 16.30 na začetni tečaj francoščine za otroke.

images

V sklopu »Istrskih utrinkov« bo na steni ustvarjalnosti od 10.maja svoje fotografije razstavljal Dinko Dominik Bizjak. Na steni ustvarjalnosti središča za samostojno učenje bo v mesecu maju svoje slike na platnu razstavljala Dolores Peroša. V vitrini ustvarjalnosti bodo v maju na ogled šivani in poslikani izdelki Katerine Štokar, mozaiki Majde Šumnik ter slike in izdelki iz gline Age Veršnik.

 

joomplu:413

Na majskem večernem klepetu z »Zanimivimi Izolani«, zadnjem pred poletnim predahom, sta se v čitalnici mestne knjižnice Izola, v pogovoru z Natašo Benčič, predstavila Elizabeta in Alen Pušpan, mati in sin, odlična poznavalca in proizvajalca jedi iz zakladnice morja.  
Elizabeta in Alen sta s svojo blagovno znamko Salladia v 90-ih letih ime Izole ponesla daleč naokrog. Ko se je rodila Salladia, smo tudi v trgovinah, kjer tega nismo bili vajeni,  končno le dobili prave morske dobrote, kot so slani fileji, ki so si zaslužili to ime in bakalà, ki smo ga lahko vikali. Zgodba  Salladie se je rodila iz stiske, ko je Elizabeta v Delamarisu izgubila službo, postala je tehnološki višek in s pomočjo svojega sina, hčerke in zeta – na pogorišču starega – ustvarila nov začetek. Do te mere, da je v kakšnih dveh letih po začetku delovanja v devetdesetih letih, po izboru revije Naša žena postala Podjetnica leta.
    V Salladiji so vse do konca proizvajali butične izdelke z morsko hrano. V času približevanja pisani druščini evropskih držav pa niti evropske kot tudi ne lokalne pristojnosti niso prepoznale pomenljive edinstvenosti majhne lokalne obratovalnice, ki je pri pripravi svojih dobrot vseskozi delovala v duhu spoštovanja lokalne tradicije, s preudarnim izborom najboljših sestavin in v zglednem vzajemnem sodelovanju z ribiči in drugimi soustvarjalci proizvodnega kroga. Ob zaprtju Salladije je želja, da se izdelek ohrani ostala dovolj živa, da sta Alen in Elizabeta Pušpan v vsem dopuščala možnost, da se nekega dne ponovno razvije nekaj novega – v duhu starega. Na Manziolijevem trgu se tako pred dvema letoma odprla vrata gostilnice, ki sicer ne ponuja pogleda na morje in elegantnih namiznih dekoracij, pač pa še iz časov Salladije znane butične in ročno pripravljene predjedi, kot so sardoni, ki jih ima Elizabeta kar 7-krat v rokah in v soli, preden končajo v kozarčku, doma tolčen in v veliki količini vode skuhan bakalà, v ponvi ali na žaru pripravljen dnevni izlov izolskih ribičev brez dodatkov a la tržaška omaka, ki brez potrebe prekrivajo primarni okus in vonj sveže ribe, bakalà v golažu ter ostalo, kar ostalih 10 jedi, ki so na jedilnem listu, čeprav je ta zgolj orientacijske narave. Veseli ju, da je majhna riba kot so sardele, moli, papaline, ki je bila vrsto let zapostavljena, ponovno vrednotena in da jo lahko tudi sami postrežejo. Kakovostna in nič zato če ne ravno »razvejana« ponudba je tisto, s čimer poskušajo narediti vtis na domače in tuje goste.  
    Elizabeta, je zgovorna Štajerka, ki si je življenje ustvarila v Izoli in ki istrske recepte pozna bolje od Istranov in Alen, gostinec z diplomo iz arhitekture, sta si enotna, da je Izola mestece, ki kljub boleči selitvi Delamarisa v Pivko, in zahvaljujoč se zapostavljenosti, ki jo je bila deležna v preteklosti napram »naprednemu« Kopru in Piranu, še vedno pristno ribiško mestece s svojim ribiškim izročilom. Zasipavanja, pozidave in uničevanje vse povprek škodijo identiteti Izole; identiteti, ki bi lahko bila, s primernim ovrednotenjem in ohranitvijo objektov kot je na primer zgradba nekdanje ribiške tovarne Degrassi ter s premišljenim načrtovanjem, ki sloni na upoštevanju potreb domačinov, ohranila prijetno obmorsko mestece - z dušo.

 

Ksenija Orel
  

 

tasmania1

Mestna knjižnica Izola in Študijski Krožek »Svet v dlaneh« vabita na potopisno predavanje »Tasmanija – otok srčaste oblike in dežela nacionalnih parkov«. Svojo potepanje po avstralskem otoku bo predstavil Brane Doblar. Vabljeni v petek, 25. marca 2011 ob 19. uri v čitalnico Mestne knjižnice Izola.

Mestna knjižnica Izola in Študijski krožek »Kako živim ta trenutek« vabita na srečanje z Joškom Cesarjem in Olegom Križanovskijem. Tokrat bosta spregovorila o samozdravljenju. Vabljeni v sredo, 16. marca 2011 ob 19. uri v čitalnico Mestne knjižnice Izola. Vstop je prost.

Copyright© 2007-2020 MKI Gostovanje Dolher